Čas ispitov spet je tu,
skoraj sem si comp razbu.
Na avtu zamenjal sem brisalec,
Jože Pučnik je letalec.
Zveni podobno kot Jože Plečnik,
obema zdaj gori le svečnik.
Sobo sem si posesav,
nikoli nič mi bilo ni prav.
Če kruhek pade ti na tla,
pusti! Ne poberi ga!
Bacili prijeli so se nanj,
zato pojedel ga ne boš!
Raje ga vrzi v koš.
V bistvi kopánje in ne kópanje.
Luknja je bila velika približno dva metra v dolžino, pol metra v širino in do tedaj nekje en meter v globino.
Le kdo bi šel tako sumljivo luknjo kopati sredi belega dne? In za povrhu še tik ob glavni cesti! Le kaj mu bo? Za psa je luknja prevelika, za žirafo premajhna in za staro mamo precej nenavadna. Prav tako je bil nenavaden sam prostor na katerem se je luknja nahajala. Samevala je na čisto praznem polju – okoli niti majcene solatke, še plevela ne!
Po vsem tem naštetem lahko človek sklepa o urejanju prostora za nekoga nezaželenega. Ali bo to zadnje počivališče Silva Pluta? Skrivna lokacija Strojanovih? Nova rezidenca predsednika republike?
»Ah«, boste zamahnili z roko, »človek le koplje jamo…«.
Ja seveda – ob najhujši vročini in sredi ničesar!
V drugi vrsti desno je sedel. Moj sošolec bi mu rekel sumljivec, meni pa se je zdel bolj paranoik. Rekel bi, da je bil v poznih tridesetih, še posebej zaradi manjše pleše, ki se mu je delala sredi dokaj gostih črnih las.
Vseskozi se je negotovo obračal naokoli, se vstal in si slekel jakno, nato še pulover in spet oblekel jakno. Tudi to, da je bil tako zelo oblečen sredi neznosne sopare je bilo zelo nenavadno. Še preden je avtobus odpeljal je že hotel zamenjati sedež s tistim v peti vrsti desno, ki je bil mimogrede ravno pred menoj, si nato premislil in šel sedet nazaj v drugo vrsto desno. Tam je nadaljeval s svojim obredom oziranja nazaj po avtobusu.
Ko smo se ustavili na edini vmesni postaji na poti v Ljubljano se je opogumil in šel sedet v peto vrsto desno. Tam se je malo umiril, ni več pogledoval nazaj po avtobusu, ampak je pogled fiksiral skozi okno na pokrajino. Čez nekaj časa se je tudi ta mala avantura končala in šel je sedet nazaj v drugo vrsto desno. Tam si je našel nov hobi, nekako v stilu »pogled naprej, pogled skozi okno na desni«.
Pogled naprej, pogled skozi okno na desni.
Pogled naprej, pogled skozi okno na desni.
Naprej, skozi okno.
Naprej, skozi okno. Naprej – pavza – skozi okno in spet naprej.
Seveda bi človek lahko zlahka napisal aerobni priročnik za vratne mišice, vendar me je celotna stvar začela malo dolgočasiti in sem, navkljub strahu, da bo človek storil kaj norega in nas vse ubil, raje osredotočil svoje misli drugam in zaspal.
P.S.: Še sem živ.
Praskalica. A bi jo lahko tako poimenovali? Praskalica – vsaj meni se to sliši kot palica za praskanje. Čeprav se mi zdi, da ima ta beseda v hrvaščini en drug pomen. Ampak to v bistvu niti ni tako pomembno. Tudi beseda zahod ima v hrvaščini popolnoma drug pomen, kot pa pri nas. Baje Hrvate kar zvija od smeha, ko vidijo tablo Ljubljana – zahod. No, pa če se vrnemo nazaj k praskalici; dobil sem jo za rojstni dan od ene prijateljice. Najbrž je menila, da sem človek ki se dosti čoha po glavi, zato bi bilo dobro da malo prihranim nohte ter uporabim napredno tehnologijo. Hja, treba je iti v korak s časom, če ne te le-ta povozi in te je potem treba spraskati s tal.
Torej tudi končamo s praskalico…
Zunej je sonček in ptički čivkajo. Jas pa pišem haikuje o ptičkih 
Ptič zunej čivka;
vanj sem vrgel en kamen.
Zdaj čivka na tleh.
Ptiček jé hrano;
za njim prileze mačka.
Ptiček pobegne.
Starec meče kruh;
pride ptič in ga poje.
Starec je vesel.
En ptiček je črn;
ima oranžen kljunček.
Ime mu je kos.
Jan ima ptička;
zapira ga v kletko.
Včasih ga da ven.
Ptič je na cesti;
avto pride, ga splošči.
Ptič je zdej fosil.
Ptiček začivka;
rečem mu živjo nazaj.
Pa me pokaka.
»Stari a maš en čik?«
Ob meni stoji rahlo zadet punker v srednjih letih. Mislim, da ne kontrolira preveč dobro izločanje svoje sline.
»Ej, ne kadim.« mu odgovorim. Skloni se nad mizo in pogleda knjigo, ki sem si jo ravno prej sposodil v knjižnici. »Kozorogov povratnik« prebere naglas. »A si kozorog?«
»Ne, strelec sem.«
»Pa kva to bereš, te bo še kap zadela!«
»Live fast, die young« se zasmejim in pomignem Mateju, ki sedi zraven.
»Live fast, die young« ponovi punker, »a veš kdo je to meu, to so bli…«
»Sex Pistols?«
»Pa kaki Sex Pistols, to so bli še eni prej, kaj so že… Circle Jerks« se končno spomne, »a si že slišu za njih?«
»Ne, ampak bom počekiru na netu.«
»Ja dej to smo mi poslušal, ko ste bli vi še…« Stavka ne dokonča, ampak s kretnjo nekako pokaže višino otroka. »Nč stari, dobr se mejte« me potreplja po rami in se odpravi naprej. Med potjo si mrmra nekaj v stilu »fuck the system«…
Na poptv so Trenja. Zbor bedakov. Edino psiholog je dokaj v redu.
(Foto: Pop TV)
Ne bom več gledal TV… 
Pip pip pip. Mikrovalovka piska.
Stopim do nje, jo odprem, vzamem ven vročo plastiko in jo spremenim v hrano. Zunaj dva palčka korakata (najbrž) podobni dogodivščini naproti; okrog njiju pestra izbira sivine, pločevine in morilskih plinov.
Vsedem se k mizi in prižgem TV.
»Zaželeli smo si črne vode* – vendar ne premočno, ker imamo že tako probleme z zelenimi teroristi.« Naj se najprej nabodejo na mline na veter, nato pa bo šla čez tudi črna potreba. »Poleg tega bo to še konkurenca Rusom.«
Preklopim kanal.
»Нечемо!« Boksar v uglajeni obleki kaže mišice gobavcu. Hudič je ko ima država tri predsednike in eno predsednico (še posebej zaradi slednje). Zanima me kdo bo na koncu Salomon.
Preklopim.
»Marijin obraz na drevesnem listu.« Hm. »Grem na sprehod in odtrgam rastlino.« Grem na Vzhod in odtrgam glavo – mogoče se bo na njej pojavil kak milejši obraz. In ko bom imel celo zbirko bom ustvaril religijo.
Preklopim.
»V kakšnem svetu živijo mladi?« V studiu naše starešine in nova zavetnica. »Mladi so danes bolj zaprti, kot smo bili mi« se oglasi stric s košatimi brki. Pravi, da živimo v vaakumu. Hvalabogu, da se ne zavedam tega. »Z glavo na zabavo, s’m pustu alkohol…« je zaključna špica oddaje – zdaj mi je vse jasno lol.
Ugasnem.
Na postelji me čaka Henry Miller. Nekaj, da umažem te sprane možgane (kot bi rekel N’toko).
P.S.: Danes grem na fešto, na kateri mi ni dovoljeno preveč piti. Baje sem nasilen, ko sem pijan. LOL LOL.
*Za nekatere je to zlato.
